“Annunciare” – “Oznanjamo”

La società in cui viviamo non è più cristiana. Ciò non significa, però, che non sia possibile essere cristiani in questa società secolarizzata, consumistica, pagana e satanista e che in questa società non ci siano comunità cristiane. Come cristiani, siamo chiamati a proclamare, proprio in queste circostanze, che circa 2000 anni fa come un bambino innocente, nacque il Sovrano dell’Universo, il Re della Pace. Siamo noi testimoni di questa notizia, come lo furono i pastori ignoranti, oppure stiamo facendo anti-propaganda a Dio con la nostra predicazione e a causa della nostra predicazione le persone sono ancora più lontane dalla comunità cristiana – dalla Chiesa? Lo facciamo automaticamente se non siamo cristiani noi stessi, se non c’è pace in noi, se siamo alteri e violenti; se escono da noi l’odio, l’amarezza e la depressione, se abbiamo il cuore duro e non c’è l’amore di Dio in noi.
Non possiamo parlare di Dio nello stesso modo in cui possiamo parlare del tempo, di una visita ad un bar, di una partita di calcio, di animali domestici o di qualsiasi altra cosa. Ne erano consapevoli i Magi d’Oriente, che intrapresero un viaggio lungo e pericoloso e osservarono il cielo stellato. Anche Erode ne era consapevole e voleva liberarsi del re appena nato. Gesù Cristo è nato come bambino umano, in una mangiatoia destinata a nutrire gli animali, a Betlemme (la casa del pane). Il Verbo (Logos) si è fatto carne. Dio ha parlato attraverso il Figlio. Il Figlio testimonia del Padre. Il Verbo si è umiliato non solo nascendo come bambino umano e morendo sulla croce, ma anche diventando nostro pane. Questi fatti parlano da soli.
Molto semplice, molto distinto. Si devono solo ascoltare.
È necessario superare la paura. “Non abbiate paura!”. Possiamo parlare del Segreto con ogni persona. Guardare lo stesso cielo stellato ci dice che siamo solo un piccolo, minuscolo puntino nel grande cosmo. Non solo noi ma anche i nostri interlocutori. Se possiamo parlare di automobili, di salute, di bellezza, di emozioni, di funzionamento della mente umana, di problemi sociali, di Intelligenza Artificiale… perché non parlare anche di questioni spirituali e della nostra religione? In fin dei conti la bellezza è fugace, la salute decade, gli imperi cadono, il nostro corpo presto morirà, il nostro sistema solare crollerà… Ma il Dio che ha creato tutto è eterno!
Possiamo parlare di fede se la conosciamo, se siamo ricercatori, se ascoltiamo la Parola e parliamo con il Verbo (Logos), se conosciamo e amiamo il Verbo. Se amiamo veramente il Verbo, amiamo anche coloro ai quali siamo inviati come missionari. Anche se ci sono antipatici, ci svergognano, ci disprezzano, ci perseguitano, forse addirittura ci uccidono e non vogliono nemmeno sentir parlare di Dio, almeno all’esterno. Sono fatti a immagine di Dio, Dio li ama infinitamente; ma si aspetta che glielo diciamo.
Una persona può uccidere Dio in sé stessa ed escluderlo dalla vita pubblica, ma questo non significa che Dio non esista, che Dio non operi e non sia presente. Anche i più grandi atei e peccatori sono ancora figli di Dio. Dio vuole conquistare i loro cuori. Se lo sapessimo, ci comporteremmo nei loro confronti in modo diverso rispetto a come ci comporteremmo se non lo sapessimo. Pensiamo che, se tutti fossero già cristiani e santi, allora la predicazione non sarebbe affatto necessaria! Naturalmente, questo non significa che la nostra testimonianza convertirà necessariamente gli altri. Gesù non ha detto: “Costringete la gente ad andare alla Santa Messa…!” Non dobbiamo preoccuparci troppo se le chiese sono vuote, se… Dovremmo preoccuparci di più di che tipo di cristiani e predicatori siamo, che tipo di relazioni coltiviamo all’interno delle nostre comunità cristiane…
Chiunque vede davanti a sé un bambino addormentato cambia il suo comportamento.
Chi, da un lato, è consapevole dell’arroganza e dell’autosufficienza dei potenti di oggi e, dall’altro, è consapevole del segreto dell’infinito potere del Re, chi viene escluso e ignorato, comincia a sperimentare la vita diversamente, vive diversamente e parla diversamente. Chi è cosciente di sé in rapporto a Dio è cosciente di essere piccolo, di percepire ben poco.
E si meraviglia del fatto che Dio si è incarnato, che Dio ci ama, che Dio dà la sua vita per noi, che Gesù si è fatto Pane. L’arrivo di Dio tra noi è una Luce che illumina e riscalda. È tutto molto semplice. È così semplice che non ce ne accorgiamo nemmeno, non ce ne rendiamo conto, diamo tutto per scontato. Anche noi siamo invitati a diventare semplici; che ci facciamo il segno della croce più volte al giorno e così ci abbandoniamo all’amore della Santissima Trinità, parliamo a Dio con cuore sincero di ciò che stiamo vivendo, sorridiamo ai nostri cari, parliamo delle nostre ricerche e viaggi e osiamo dire la verità in pubblico, svolgiamo coscienziosamente i nostri doveri professionali e domestici, visitiamo gli ammalati, andiamo ai funerali e preghiamo per i morti, gioiamo nella vita… Saremo sinceri testimoni quando gli altri non si accorgeranno nemmeno che siamo cristiani e lo riterranno ovvio.
don Bogdan Vidmar


Družba v kateri živimo ni ve¤ krš¤anska. To pa ne pomeni, da v tej sekularizirani, potrošniški, poganski in satanistični družbi ni mogoče biti kristjan in da v tej družbi ni krščanskih skupnosti. Kristjani smo poklicani, da prav v teh okoliščinah oznanjamo, da se je pred okoli 2000 leti, kot nebogljen dojenček, rodil Vladar vesoljstva, Kralj miru.
Smo pri¤evalci te novice, kot so bili neuki pastirji, ali pa s svojim oznanjevanjem delamo anti-propagando za Boga in se ljudje, zaradi našega oznanjevanja, še bolj oddaljujejo od krščanske skupnosti – Cerkve? To počnemo avtomatsko, če sami nismo kristjani, če v nas ni miru, če smo vzvišeni in nasilni; če iz nas bruha sovraštvo, zagrenjenost in depresija, če smo trdosrčni in v nas ni Božje ljubezni.
O Bogu ne moremo govoriti na tak na¤in, kot o vremenu, o obisku v kavarni, nogometni tekmi, hišnih ljubljenčkih ali čem podobnem.
Tega so se zavedal Modri z Vzhoda, ki so se podali na dolgo in nevarno pot in opazovali zvezdnato nebo.
Tega se je zavedal tudi Herod, ki se je hotel novorojenega Kralja znebiti. Jezus Kristus se je rodil kot človeški otrok, v jaslih, ki so namenjene za prehranjevanje živali, v Betlehemu (hiši kruha). Beseda (Logos) je meso postala. Bog je spregovoril po Sinu.
Sin pričuje o Očetu.
Beseda se je ponižala ne le tako, da se je rodila kot človeški otrok in umrla na križu, marveč tudi tako, da je naš kruh. Ta dejstva govorijo sama po sebi.
Zelo preprosto, zelo razločno. Le slišati jih je treba.
Potrebno je premagati strah. “Ne boj se!” O Skrivnosti lahko govorimo z vsakim ¤lovekom. Pogled v zvezdnato nebo nam sam po sebi sporoča, da smo v velikem kozmosu le majhna, majhna pikica.
Ne le mi, tudi naši sogovorniki.
Če se lahko pogovarjamo o avtomobilih, o zdravju, o lepoti žensk, o čustvih, o delovanju človeškega razuma, o družbenih problemih, o umetni inteligenci… zakaj ne bi spregovorili tudi o duhovnih vprašanjih in o svoji veri?
Na koncu koncev: lepota je minljiva, zdravje se skrha, imperiji propadejo, naše telo bo kmalu mrtvo, naš son¤ni sistem bo propadel… Bog, ki je vse to ustvaril, pa je večen!
O veri lahko govorimo, če jo poznamo, če smo iskalci, če poslušano Besedo in z Besedo govorimo, če Besedo poznamo in ljubimo.
Če resnično ljubimo Besedo, ljubimo tudi tiste h katerim smo poslani kot misijonarji.
četudi so nam antipati¤ni, nas sramotijo, zani¤ujejo, preganjajo, morda celo morijo in o Bogu, vsaj na zunaj, nočejo niti slišati.
Ustvarjeni so po Božji podobi, Bog jih neskončno ljubi; od nas pa pri¤akuje, da jim to povemo.
vlovek lahko Boga ubije v sebi ter ga izlovvi iz javnega življenja, a to ne pomeni, da Boga ni, da Bog ne deluje in ni prisoten.
Tudi največji ateisti in grešniki so še vedno Božji otroci.
Bog želi osvojiti njihova srca.
Če to vemo, se bomo do njih obnašali drugače, kot bi se, če tega ne bi vedeli. Pomislimo, če bi vsi že bili kristjani in svetniki, potem oznanjevanje sploh ne bi bilo več potrebno! Seveda to ne pomeni, da se bodo ob našem pričevanju drugi nujno spreobrnili. Jezus ni rekel: “Prisilite ljudi, da bodo hodili k sveti maši…!” Ne sme nas preve¤ vznemirjati, če so cerkve prazne, če… Bolj bi nas moralo skrbeti, kakšni kristjani in oznanjevalci smo, kakšne odnose gojimo znotraj naših krščanskih občestev…
Kdor vidi pred seboj spečega dojenčka, spremeni svoje obnašanje.
Kdor se po eni strani zaveda arogantnosti in samozadostnosti današnjih mogočnežev in se po drugi strani zaveda skrivnost neskončne moči Kralja, ki je izločen in ignoriran, začne življenje doživljati drugače, živi druga¤e in drugače tudi govori. Kdor se zaveda samega sebe v odnosu do Boga, se zaveda, da je majhen, da dojema zelo malo.
In se čudi temu, da se je Bog učlovečil, da nas Bog ljubi, da Bog daje za nas svoje življenje, da je Jezus postal Kruh. Božji prihod med nas je Luč, ki razsvetljuje in greje.
Zelo preprosto je vse to. Tako preprosto, da tega niti ne opazimo, se tega ne zavedamo, da se nam vse to zdi samoumevno.
Povabljeni smo, da tudi mi postanemo preprosti; da se večkrat na dan pokrižamo in s tem izročimo v ljubezen Svete Trojice, da se z iskrenim srcem pogovarjamo z Bogom o tem, kar doživljamo, da se nasmehnemo bližnjim, da se pogovarjamo o naših iskanjih in poteh in si upamo v javnosti povedati resnico, da vestno opravljamo svoje poklicne in stanovske dolžnosti, da obiščemo bolnika, da gremo na pogreb in molimo za rajne, da se veselimo življenja… Resnični pri¤evalci bomo, ko drugi ne bodo niti opazili, da smo kristjani in se jim bo to zdelo samoumevno
don Bogdan Vidmar